Lidija Kociper
Spoznali smo odvisnost od alkohola in pomen abstinence za urejanje bolj zdravega načina življenja. Pa ne gre samo za posameznika, ampak za celo družino in okolje, v katero je zdravljenec vpet. Ko odvisnik začne z zdravljenjem, se je dolgo hrepenenje svojcev - »da ne bi več pil/a« - uresničilo. Glavni uničevalec medsebojnih odnosov - alkohol je končno premagan. Abstinenca zdravljenca in svojca omogoča vzpostavljanje drugačnega, boljšega medsebojnega odnosa. Številni prepiri, povezani z alkoholom, obtožbe, občutki krivde, sramu, neizpolnjene obljube, razočaranja, obupovanja nimajo več mesta v vsakdanjiku družine. Oboji, tako zdravljenci kot svojci, pričakujejo, da bo sedaj vse drugače. Toda sprememba v odnosih se ne zgodi čez noč. Urejanje odnosa je ravno tako pomembno kot vzdrževanje abstinence, saj sta medsebojno povezana.
Vsak par ima svojo zgodovino in svojo pot urejanja odnosa. V tem pa ni dobro biti povsem sam, saj imamo dostikrat dober namen, pa se vendarle vedno znova ujamemo v nek vzorec vedenja, ki ne deluje. (Piti ali ne piti, str.85)
VRAŽJI PLES
Vzorci stiske v partnerskem konfliktu so predvidljivi in odražajo stisko nepovezanosti. Pogosto eden od partnerjev zalezuje ali zasleduje drugega, da bi tako od njega ali nje dobil čustveno povezanost. Drugi pa se umika, da bi »ohranil mir« ali sebe zaščitil pred kritiko in poniževanjem. S tem vzpostavljata začarani krog, ki se lahko odvija brez konca.
S. Johnson (2011) imenuje ta začarani krog »vražji ples« oz. »vražji dialog«. Intenzivna čustva, ki odražajo potrebo po povezanosti, dajejo plesni ritem. Plesi so videti kot ponavljajoče zanke vrtenja v začaranem krogu. Najbolj prepoznavne oblike vražjih partnerskih plesov:
Iskanje krivca.
Protestna polka
je najbolj tipični ples, protest proti izgubi varne povezanosti. Gre za to, da eden zahteva, drugi se umika; eden se pritožuje, drugi pomirja; eden kritizira, drugi se brani.
Ko se Janez zapre vase in ne reagira na ženino pritoževanje, da nima časa zanjo, se žena počuti nevidno, neupoštevano, osamljeno in nepovezano. Na vsak način skuša pripraviti moža do tega, da odreagira, zato postaja vedno glasnejša. Mož jo doživlja kot nekoga, ki ga preganja. Ob tem se v resnici počuti nemočen, ne dovolj dober, necenjen in nepovezan. Na zunaj otrpne, zamrzne in se še bolj zaklene v molk. Žena ga vidi kot tistega, ki se zapira in umika. …
Zmrzniti in oditi.
ON: »Odločil sem se, da se ne bova prepirala, zato se raje umaknem in nočem odpirati nobenih vročih tem, nobenih čustev, ki bi lahko ranila.«
ONA: »Tudi meni je bilo tako všeč, res nimava nobenih konfliktov. Ampak ugotovila sva, da sva vedno bolj tiho. Pogovarjava se še samo o delu in o psu. … (Piti ali ne piti, str.88-89)
Teorija navezanosti predpostavlja, da tisti, ki niso izkusili varnosti in temeljnega zaupanja v odnosu kot otroci, postanejo kasneje bolj ranljivi za stres in travmo ter so bolj nagnjeni k odvisniškemu vedenju. Negativni odnosi spodbujajo negativni pogled nase in na druge. Več izolacije in več stresa povzroča bolj odvisniško vedenje, več konfliktov in distanco v odnosih in več nesigurnosti v navezanosti. To pa ima povratni učinek.
Začarani krog pri paru, ki se sooča z odvisnostjo, nastopi, ko stres v odnosu sproži odvisniško vedenje in ko to vedenje vzdržuje odtujitev in konflikt med partnerjema. Za odvisnika postanejo psihoaktivne snovi in dejavnosti povezane z njimi nadomestno varno mesto in temelj zaupanja. Partner se tako čuti zapostavljen, zapuščen ali celo izdan. Odvisnik vse bolj laže in ga potegne v svojo igro. Postane soodvisen, kar pomeni, da se mora na nek način prilagoditi odvisniku in ustvarjati navezanost z njim. …
V rehabilitacijo odvisnosti je nujno vključena rahabilitacija odnosa, ker sta ti dve stvari tako prepleteni in je odnos zelo ranjen in shiran. Zato je tako pomembna povezanost s skupino sebi enakih in terapevtom, ki ponujajo varnost in temeljno zaupanje za par. ...
ČUSTVENE RANE
Včasih bi kak zdravljenec rad rekel: »To je bilo moje prejšnje življenje, pozabimo, kaj je bilo in živimo naprej!« Pozablja pa, da je v svojem prejšnjem življenju ranil svoje najbližje, tiste, ki so ga imeli radi kljub temu, kakšen je bil, in z njim vztrajali. Pa tudi marsikatera svojka/svojec, otrok bi radi pozabili vse, kar je bilo slabega, težkega, da bi končno lahko zadihali novo življenje. Ko smo ranjeni, je rano potrebno zaceliti. Ako je ne pozdravimo, bo zmeraj znova krvavela ali se gnojila. Tako je tudi s čustvenimi ranami. In kdo lahko pozdravi čustvene rane? Tisti, ki jih je povzročil. Pa ne gre le za čustvene rane partnerjev, ampak tudi otrok. …
Kako prepoznamo, da pritiskamo na bolečo točko? Običajno en partner pade iz ravnotežja (radikalno spremeni ton pogovora, pogled ...) in drugi težko presodi, zakaj se je to zdaj naenkrat zgodilo. Njegova reakcija izgleda neproporcionalna, na nek mali dogodek ali na malo stvar zelo burno reagira. …
Najpogostejša izkušnja čustvene rane v odnosu, obremenjenem z odvisnostjo, je zloraba zaupanja, izdaja, laganje, poniževanje, nasilje, prevara, sramotenje, preklinjanje, zapuščenost .
Gre za dogodke, v katerih je bil eden od partnerjev ranjen, izdan, čustveno poškodovan. Take izkušnje imajo značaj travmatične izkušnje. Ranjeni partnerji poročajo o času pred tem dogodkom in po njem. Prišli so do odločitve - nikoli več: »Nikoli več ne bom dovolila, da me raniš«. »Nikoli več ti ne bom zaupala.« Potlačevanje teh pomembnih čustev je težko delo in je strupeno za odnos. Običajno se zavedamo le zunanjih reakcij na neko iritacijo, ko nekdo godrnja, se zapre, se dere, jezi. To vidimo v vražjem dialogu in prav ta dialog nas usmerja k čustvom, ki so temeljna: žalost, sram in predvsem strah. Boleče točke para običajno zadevajo druga ob drugo. Ko pritiskamo na bolečo točko drug drugega, se znajdemo v začaranem krogu »protest polke«.
Če želimo to rano zaceliti, potem je potrebno sprejeti, da ranjeni partner določa, kaj je tista rana, bolečina in o tem spregovori. Potrebuje pa varnost, da bo to, kar bo povedal, sprejeto in razumljeno, sicer je lahko še bolj ranjen. Takšno ozračje lahko ustvarimo, ko smo uspeli prepoznati svoje »vražje plese«, jih zmanjšati in nadomestiti s pozitivnimi. Resnica je, da ne bomo nikoli mogli ustvariti resnično varne in močne povezanosti, če ne bomo dovolili našemu partnerju, da nas polno spozna.
Če še ne moremo ustvariti dovolj varnosti, pa lahko vsaj spoštujemo to občutljivost drugega.
Ko ustvarimo varno situacijo, kjer si lahko to podelimo, partner, ki je ranil, pozorno posluša, skuša razumeti in osmisliti poškodbo in bolečino na nasprotni strani. Partnerja morata na novo sestaviti zgodbo incidenta. Poškodovani partner lahko sprejme novo zgodbo in čustva. Partner na drugi strani sprejme in prevzame svoj delež odgovornosti, izrazi obžalovanje in ostane uglašen in vključen. »Vidim tvojo bolečino, tvoja bolečina se me je dotaknila in žal mi je, da je bilo tako.« To ni niti krivda niti sram, ampak sočutje. Šele na tej stopnji lahko ranjeni partner prosi za tolažbo in ponovno zaščito. S sočutnim odzivom partnerja vzpostavita izkušnjo povezanosti, ki je protiutež travmatični izkušnji.
Janez ima za sabo že prvo leto abstinence. Ponosen je nase in je trdno odločen, da ne bo več pil, saj je sedaj povsem drug človek. V službi ga spoštujejo. Doma je zelo delaven. Veliko stvari je izboljšal. Znebil se je svojih starih pivskih navad. Ohranil je le eno, da gre občasno v gostilno na kavo. Zmeraj znova pa je zelo vznemirjen in jezen, ko ga žena vpraša, ali je kaj pil. Zakaj mi ne zaupa? Saj sem ji že tolikokrat povedal in vidi, da ne pijem in ne bom pil! Zakaj me zmeraj znova kontrolira in preverja. Ne prenesem tega. Ta njen prestrašen pogled.
Žena ima za seboj leta in leta vsakodnevnih izkušenj z možem, ki prihaja vinjen domov. Tisočkrat je že slišala, da ne bo pil, a vendar se je zmeraj ponovilo. Po korakih, po pogledu, po načinu dihanja, po tonu glasu, po vonju je prepoznavala, kako je z možem. Sedaj je dovolj samo en pogled, malo drugačen ton v glasu, in njeno telo reagira. Pojavljajo se enaki občutki kot takrat … v dveh stotinkah sekunde. Kakšna napetost! Mora reagirati, mora preveriti in reagira podobno. »Kje si bil? Zakaj moraš iti v gostilno? Zakaj ne bi raje z mano popil kavo? Kaj si mogoče pil?«
Mora preveriti. In s temi občutki v telesu naj zaupa? Koliko bolečine se je skrivalo za temi občutki, ki jih ni mogla deliti z nikomer, še najmanj pa s svojim možem. Sedaj bi jih rada delila z njim, saj se za tem skriva toliko prestanega strahu. Sedaj se čuti varno in bi rada to delila z njim? Ali jo bo sposoben poslušati? Bo tukaj zanjo, ko ga potrebuje? Saj ne gre za razum. Z razumom ve, da je sedaj drugačen in da si zasluži njeno zaupanje. Ampak rada bi z njim delila to, kar ji preprečuje, da bi mu lahko verjela.
Kako naj jo Janez posluša, ko pa je vedno znova prizadet, ker mu ne zaupa, ga ne ceni? Pa tako zelo se trudi, da bi bila zadovoljna z njim! Čuti že skoraj obup in nemoč. Njeno zaupanje mu največ pomeni, zato si ga tako želi. Pa saj je sedaj čisto drugi človek. Ponosen je nase. Zakaj ona tega ne vidi?
Kdo naj prvi posluša? Janez ali njegova žena? Janez, ker je prvi ranil in povzročil nezaupanje. Šele ko bo pokazal sam sočutje in svojo bolečino ob spoznanju, da je ranil svojo drago, bo ona ozdravljena in sposobna slišati njega.
Šele ko si lahko delimo svojo ranljivost, ko smo sposobni poslušati, biti prisotni in odzivni, se lahko čutimo varno povezani s svojim bližnjim. Čutimo mir.
Velik smisel ima, da v obdobju, ko začenjamo drugačno življenje, življenje z dobrimi in zdravimi odnosi, naredimo tudi korak k svojim otrokom.
Čakajo s svojimi čustvenimi ranami. Če jih bodo uspeli pozdraviti z nami, jih ne bodo toliko nesli v svoj partnerski odnos. In lahko bomo prej prekinili začarani krog. (Piti ali ne piti, str.91-93)
Kdo je oseba, odvisna od alkohola
Odločitev posameznika in pomembnih bližnjih
Motivacija za abstinenco in soočenje s krizo
ODVISNI OD ALKOHOLA SE LAHKO USPEŠNO ZDRAVI
Odvisnost od alkohola in volja
Nekaj knjig in filmov o odvisnosti in samopomoči
NAJ BO VAŠ ZADNJI RECIDIV ZADNJI
MEDITACIJA, MOŽGANI IN ODVISNOST
MANJ TVEGANO IN PROBLEMATIČNO PITJE