MOJE ŽIVLJENJE PRVIH 14 IN POL LET

Moj oče je bil odvisen od alkohola. Sedaj, ko so minila že skoraj 3 leta, odkar se je odločil za zdravljenje te odvisnosti, menim, da je moj oče pravi heroj, ker je dosegel nekaj, kar si jih veliko v njegovi situaciji sploh ne bi upalo storiti. Spoznal in priznal je svojo bolezen, ter si dal pomagati. Ta začetni, največji korak pri tej odvisnosti, je namreč ključ do cilja – ključ do novega življenja.

Ker sta bila oba starša zaposlena, sem prvih 8 let večino časa preživela pri teti in stricu na domačiji, kjer je tudi moj oče odraščal. Zjutraj sta me prišla zbudit in mi pomagala, da se spakiram, potem pa sta me odpeljala na očetovo domačijo, kjer sem opravila zajtrk in se potem odpravila v šolo. Po končanem pouku sem na začetku ostajala pri podaljšanem do štirih, nato pa je pome prišla mama, kasneje pa sta me prihajala iskat stric in teta in me spet odpeljala s seboj. Takrat je še živela babica, očetova mama, na katero sem bila zelo navezana. Ker se mama ni mogla zanesti na očeta, da bi prišel pome v šolo, je vedno iskala drugo možnost, kako me spraviti domov, kadar njej služba tega ni dopuščala. Enkrat, ko ji očitno druge možnosti ni ostalo, je morala poslati očeta, in tega popoldneva se zelo dobro spominjam, čeprav sem bila še majhna. Oče je sicer prišel pome, ampak z zamudo in povrhu vsega še pijan. Sama, že kot otrok, sem se tega dobro zavedala. Seveda je mama, ko je prišla domov in to opazila, izgubila živce in potem sta se kregala dolgo v noč. Takih večerov, ko je oče prihajal domov pijan, je bilo veliko. Ob takih situacijah sem se ponavadi zaprla v sobo in jokala, ter prav vsakič tiho upala, da se bosta kmalu prenehala kregati, in da se bo oče poboljšal. Bili so pa tudi večeri, ko sem vse skupaj spremljala na lastne oči, in sem čez čas, ko solz nisem mogla več zadržati, odbežala v sobo.

Ko sem počasi postajala najstnica in začela stvari jemati bolj resno, sem včasih sama zbrala pogum in se postavila med njiju ter ju poskušala umiriti, a nažalost večinoma neuspešno. Tudi moj starejši brat, ki živi v isti hiši ampak v zgornjem nadstropju, ju je večkrat poskušal umiriti. V zelo hudih primerih, ko sama več nisem mogla jokati, sem se zatekla k njemu v objem, saj sem imela občutek, da me lahko edini zaščiti pred strahom, ki sem ga imela ves čas v sebi, ko sta se starša kregala.

Še en primer za očetovo neodgovornost zaradi alkoholizma je bil, ko je mama morala na operacijo srca. Odpeljala sva jo v bolnico, a ko bi se morala čez nekaj dni vrniti po njo, se je oče istega dne napil. Večkrat sem ga poskušala poklicati, a na moj klic ni bilo odgovora, ali pa le kratek, standardni stavek »takoj pridem«. Jaz, takrat še otrok, sem bila sama doma, saj je brat bil v službi, in sem se z mamo, ki je bila vsa obupana, pogovarjala preko telefona. Navsezadnje sem poklicala bratrančevo ženo, da sva se skupaj odpravili po mamo. Oče je sicer čez nekaj časa, ko sem bila še doma, prišel nazaj, ampak pijan, kar mi je dalo vedeti, da ga takega ne morem pustiti na cesto. Mama me je prosila, da mu vzamem ključe, da ne bi prišlo še do večje katastrofe. Čeprav sem v tistem trenutku bila zelo jezna na očeta, sem na koncu vseeno popustila, saj sem ga imela neizmerno rada, in ta močna ljubezen do njega mi ni nikoli dopuščala, da bi mu povedala kaj žalega.

Vse skupaj se je stopnjevalo. Ni bilo le enkrat, ko je mama povedala, da tega več ne prenese ter da se bo ločila. Ta grožnja pa nažalost ni dolgo držala, saj je oče čez najkasneje teden ali dva spet začel piti. Večkrat občudujem mojo mamo, saj je njeno življenje bilo pravi pekel. Vedno je morala sama poskrbeti za brata, mene in vse ostalo, ker je oče bil neodgovoren. Kljub vsemu slabemu se je na koncu vedno odločila dvigniti glavo in iti naprej. Borila se je za obstoj naše družine, ter s tem tvegala svoje potrpljenje. Menim, da je njeno dolgoletno trpljenje glavni dokaz za njeno neskončno ljubezen do očeta ter naju z bratom. Ob sami misli, da se bosta starša zares ločila, me je prav zmrazilo, ampak sem po eni strani upala da bo s tem končno konec temu trpljenju, kar mi je vedno bila največja želja.

Moj oče ni bil, ni in nikoli ne bo slab človek. Ravno obratno, vedno je bil predober. Nikoli nisem dvomila v njegove besede, ko je rekel, da naju z bratom ima »fejst rad«. Vem, da je sposoben biti nag in bos, samo da bi nama omogočil najine sanje in želje. Prav takšen je bil z vsemi svojimi »prijatelji«, ki so vedeli to obrniti sebi v prid in ga izkoristiti. Sedaj, ko že tako dolgo ne pije, je opazil, koliko prijateljev ima v resnici.

Mene je osebno vedno močno prizadelo, ko se je oče napil prav na tisti dan, ko sem hotela pripeljati prijatelje na obisk. Nisem vedela, kakšen izgovor poiskati. Počutila sem se izdano, ker se mu vedno vnaprej povedala, kdaj želim koga pripeljati. Skupaj z mamo sva razočarani mnogokrat klicali naokoli, da bi poizvedeli kje je oče, saj je ponavadi bil pijan z avtom na cesti, kar nama je povzročalo še dodaten strah. Bila so obdobja, ko oče ni znal niti enkrat sam priti iz službe trezen in ob pravi uri. Nešteto noči sva prebedeli s solzami v očeh in obupnem strahu, da oče ne bi povzročil kakšne škode.

Zadnja leta, ko sem se že več kot dobro zavedala očetove bolezni, sem večkrat ponoči, ko sta se z mamo kregala, sama stopila do njega in mu povedala, kar si mislim, čeprav sem poleg močno jokala. Enostavno nisem več mogla zadržati bolečine v sebi. Bilo mi je neizmerno težko, ampak sama nisem več vedela, kako mu pomagati, saj svoje bolezni ni priznal. Tudi mama in teta sta mu vedno znova svetovali, kje poiskati pomoč, a je bil vedno preponosen, da bi priznal, da jo rabi. Ko mu je na koncu zagrozil tudi šef zaradi njegove neresnosti na službenem mestu, se je končno začel zavedati, da bo njegovo življenje propadlo, če ne bo poiskal pomoči, saj sam tega ne bo več zmogel premagati. Brat, njegova punca, mama in jaz smo že popolnoma obupani spet videli luč na koncu tunela. Vsi smo se odločili, da mu bomo zvesto stali ob strani in ga podpirali pri njegovi odločitvi, čeprav smo se dobro zavedali, da pot ne bo lahka.

Vse to ni bilo pomembno v primerjavi s tem, da smo končno dobili upanje na novo, mirno življenje s treznim očetom. Vsi skupaj smo po njegovem osnovnem zdravljenju v Ormožu obrnili novi list v naših življenjih, na katerem smo se odločili pozabiti vse pretekle dogodke, ter začeti znova in naši družini dati še eno priložnost. Edino, kar lahko sedaj povem je, da sem neizmerno ponosna nate, oče. Moje življenje je postalo veliko lepše, saj vem, da se sedaj lahko popolnoma zanesem nate. Vem, da si zame tukaj vseh 24 ur na dan, na kar prej nažalost nisem mogla računati. Sedaj mi je v čast, da sem tvoja hčerka. Res je, da bo tvoja »princeska« nekega dne našla svojega princa, ampak ti boš vedno njen kralj – eden in edini! Hvala ti za vse, kar si storil zame. Rada te imam.

ODLOČITEV ZA ZDRAVLJENJE – PONOVNI STIK S SINOVI

S pomočjo brata sem se odločil za zdravljenje odvisnosti od alkohola. On mi je odprl oči, da sem videl, kaj se dogaja z menoj. Z njegovo podporo sem se odločil za bolnišnično zdravljenje odvisnosti. Uvidel sem, da sem s pitjem alkohola izgubil stike s svojimi bližnjimi, pa tudi sam s seboj. Z pitjem alkohola nisem reševal nastalih problemov, ampak so ti problemi samo naraščali. Zdaj abstiniram in življenje poteka v nekem normalnem toku. V tem času sem na novo navezal stike s svojimi bližnjimi - najpomembneje pa mi je, da sem s sinovoma navezal dobre stike. Zakaj abstiniram? Zavedam se da bi s ponovnim pitjem izgubil stike s sinovoma, pa ne samo z njima, ampak  tudi z vsemi, ki mi kaj pomenijo.