Dr. Barbara Simonič: “Otrok alkoholika mora iti skozi proces žalovanja za otroštvom, ki ga ni imel.”

PISMO MOJIM STARŠEM

Vsi smo bili enkrat otroci, ki hrepenijo po ljubezni, varnosti in miru svojih staršev. Naše življenje je bilo odvisno od njih. Z njimi smo se želeli igrati, smejati, se pogovarjati, želeli smo si njihove tolažbe. Ob njih smo želeli biti ljubljeni, želeli smo poslušati pravljice za lahko noč, želeli, da nas pospremijo v posteljo in poljubijo za miren spanec.

Tega pri vaju nisem našla. Dolgo sem vztrajala, se skušala spremeniti, ugajati, vama pomagati pri težavah, želela sem, da sta ponosna name. V meni je rastla krivda, bila sem v nenehnem strahu, da vaju bom izgubila in tako ostala sama. Vame se je naselila jeza, ki sem jo uspešno zatirala in tlačila, da ni prišla na površje. Prišla je žalost. Življenje je postajalo vedno temnejše. Ničesar ni bilo, kar bi lahko prijela, ničesar, kar bi me potegnilo iz temnih, strašnih in hladnih globin sveta krivde, samozaničevanja in sovraštva do sebe. Verjela sem, da nisem vredna dobrih odnosov, ljubezni do sebe in užitka. Nisem se mogla pogledati v ogledalo in si reči: »Glej, lepa si. Rada te imam. Ponosna sem nate.«

Življenje me je tiščalo ob tla, dušilo me je in nisem vedela, zakaj se vse to dogaja in zakaj se počutim tako gnilo.

Prosila sem … prosila sem Vesolje, angele, vile, naj mi pomagajo. Samo naj mi nekdo pomaga.

Prišel je trenutek, ko se je začelo vse spreminjati. Ko v temi nisem videla le teme … videla sem luč. Kamor koli sem šla, sem videla luč. Vse bo dobro, sem si mislila. In podala sem se na pot. Na potovanje odkrivanja svojega notranjega sveta, razumevanja sebe in življenja. Spoznala sem alkoholizem in posledice, ki jih pušča za sabo. Je kot orkan, cunami, ki poruši, uniči vse, kar mu pride na pot in se ne ozira nazaj. Želiš mu uiti in uiti soodvisnosti odnosov, ki prinaša tesnobo, dušenje in ujetost, ampak vedno te potegne nazaj.

Hvaležna sem terapevtki, ki mi je pomagala najti izgubljeni del sebe. Najti ljubezen in notranji mir. In hvala življenju, da me vodi naprej.

Danes vem, da tudi vidva nista bila deležna ljubezni in varnosti, ki sta ju pričakovala od svojih staršev. Vem, da sta tudi vidva trpela za posledicami alkoholizma. Trpela psihične in fizične zlorabe. Tudi vaju niso spodbujali, opogumljali in bodrili. Niso se veselili z vama in se smejali, saj so tudi sami trpeli v svoji notranjosti.

Žal je to začaran krog, ki pa ga lahko prekinemo in začnemo risati nove oblike življenja. Mogoče je.

Poiščimo zopet izgubljeni del nas, poiščimo našega majhnega otroka, ki tiho čaka na nas nekje v naših globinah. Objemimo ga in mu povejmo, da ga ne bomo več zapustili, ker ga ljubimo. Nasmehnimo se mu in se pobožajmo po licu.

Draga starša. Hvaležna sem življenju. In vama, da sta mi dala to, kar sta lahko. Želim vama, da vaju Vesolje obdari z vso svojo ljubeznijo, ki jo premore. Želim si, da se naše poti tukaj razidejo. Jaz grem po svoji poti. Življenje me kliče. Vidva pa poskrbita za majhnega otroka v sebi in pazita nanj.

Vajina hči