Kako sem premagala alkohol

V teh nekaj vrsticah si želim pogledati v srce, v dušo, v moje misli in zavest. Želim si priznati to, kakšna sem bila in to kar sem. Moja izpoved se nanaša na čas moje opitosti, pijanosti in na moja čutenja danes, ko živim trezno življenje.

Najbolj usoden je bil moj odnos do alkohola. Nisem se zavedala njegove nevarnosti. Najprej sem pila samo v družbi in z družbo. Sedaj vem, da je bilo že to preveč, vendar me to takrat ni obremenjevalo, prav tako ni obremenjevalo mojih bližnjih.

Potem pa sem začela piti več in več. Pila sem iz želje po alkoholu. Takrat nisem vedela, da je želja po alkoholu in opitosti usodna pot do odvisnosti. Vsakič, ko sem segla po steklenici, sem si govorila, da bom pač malo spila enkrat za pogum, pa za tolažbo, pa iz razočaranja in iz veselja in sama ne vem zakaj še. Vse to takrat niso bili moji izgovori ampak prepričanje, nekaj kar sem verjela. Nikoli pitja nisem ustavila in pomislila, da morda nekaj ni v redu. Počutila sem se samostojno, samozavestno, pogumno, ko sem bila vedno v elementu, vedno sem našla polno besed doma in v družbi. Moje razpoloženje je bilo takrat aktivno in pozitivno ali pa tudi napadalno in sovražno. Problem pa je nastal, ko se je alkohol razkadil, ko sem postala utrujena, zaspana, nezainteresirana in medla. Takrat sem se počasi in po malem začela zavedati, da je to moje pitje problem, ki ga bom morala malo omejiti. Še zdaleč se mi ni sanjalo, da sem zašla že zelo daleč. Tega nisem hotela verjeti in o tem nisem hotela niti razmišljati. Zame je bila to moja igra, ki jo zlahka prekinem, kadarkoli pač želim. Samo na trenutke sem zaslutila, kaj v resnici počnem, vendar sem vse moje slutnje zadušila z izmišljenimi izgovori in opravičili. Tako sem lahko s pitjem nadaljevala, počasi vendar vedno več in pogosteje.

Kar naenkrat sem začutila, da padam v brezno. Moje pitje je postalo moja nočna mora in prava groza za moje najbližje. Nisem se mogla več obvladati. Alkohol si nisem več samo želela ampak sem ga potrebovala. Postala sem odvisna. Moji dnevi so bili ena sama borba – bom ali ne bom pila. Ker so že vsi vedeli, da pijem, sem se začel skrivati in lagati vsem okoli sebe, le sebi nisem mogla več lagati. Zase nisem več iskala izgovorov in opravičil. Sedaj sem si začela obljubljati, vsak dan sem si obljubila, da bom nehala, samo še to spijem in neham.

Padla sem na dno. Telesno in duševno. Ves čas sem bila utrujena, zapuščal me je spomin in začela sem se tresti. Najhuje pa se je dogajalo v meni. Bilo me je strah, sram. Počutila sem se krivo in nemočno. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem v njem zagledala pošast, ki sem jo sovražila in se je bala. Domači so me sprva prepričevali, naj neham, potem pa so me zaničevali. Imela sem občutek, da se mi vsi posmehujejo in me ogovarjajo. Bilo me je strah iti od doma, bala sem se koga srečati, se s kom pogovarjati. Groza me je bilo pogledati hčerkama in možu v oči, še bolj pa me je bilo sram. Sram me je za vse. Sram me je, ko pomislim, kakšna sem bila. Sram me je, da sem pila in da sem alkoholik.

Alkohol je moje telo spravil na kolena, mojo dušo pa poteptal v prah. Pristala sem na dno. Zavedala sem se, da tako naprej ne morem. Ves čas sem imela strašno željo po ozdravitvi. Počasi sem zbrala pogum in začela hoditi v našo skupino. Tudi okrevala sem počasi, vendar sem in to je verjetno največja zmaga v mojem življenju. Premagala sem odvisnost od alkohola. Toliko časa sem si to želela, sedaj pa zmorem. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem in upam, da leto za letom. Kakšni so moji občutki sedaj? Zmagovalni. Počutim se trdna in vesela sem, da sem se rešila tega gorja. Vesela sem, ko vidim, kako so veseli tudi moji najbližji in kako so si oddahnili. Ni me več strah iti od doma ali priti domov, ker vedno pridem trezna. Zaradi tega sem veliko bolj sproščena. Tudi moje nihanje razpoloženja se je umirilo. Lažje in bolj zbrano delam in sem veliko bolj zanesljiva kot prej. Počutim se svobodno, kot bi bila prej zaprta v temni in tesni kletki. Sedaj opažam stvari okoli sebe, ki jih prej nisem opazila. Postala sem bolj mirna, tudi časa imam več. Po dolgem času sem spet začela hoditi na telovadbo in pa tudi na kegljanje. Telesno se počutim bolj močno in zdravo.

Vendar nekaj pa je še ostalo. Ostal je grenek spomin, ki me še vedno boli, še vedno me je sram in še vedno težko govorim o tem in se pri tem tesno počutim. V naši skupini sem slišala, da to z leti zbledi. Upam, da res. Malo strahu pa v moji glavi vseeno ostane in zato se v življenju nikoli več ne prepustim tej strašni pogubi alkoholu.

Skratka, res sem srečna in vesela, da sem prišla v našo skupino. Hvala vsem. Zaradi moje močne želje in volje in zaradi vas sem danes takšna kot sem in trezna. Ponosna sem nase.

Cvetka Jaug

Moja zgodba ozdravitve od alkohola

Na povabilo gospodov Imreta Jerebica in dr. Jožefa Kocipra sva se z ženo odločila, da se udeleživa tradicionalne svete maše, ki jo organizira slovenska Karitas v sklopu projekta 40 dni brez alkohola.

Letos je bil ta dogodek, dne 05. 03. 2022, v romarski cerkvi Svete Marije na Brezjah. Povabljena sva bila kot pričevalca, kako živeti brez alkohola.

Iz društva Nova pot Radenci smo se svete maše udeležili: zdravljenec Marjan Žnidarič z ženo, terapevtka Lidija Kociper, dr. Jože Kociper in midva z ženo. Ob koncu svete maše je gospod Imre pred oltar povabil vse pričevalce z mentorji. Na vrsti sem bil prvi.

Gospod Imre me je vprašal, kaj zame pomenita notranji mir ter sreča, in kako moja družina občuti abstinenco.

Povedal sem, da pot do abstinence ni bila lahka. Pojavljale so se skušnjave, vendar sem jih ob podpori in pomoči uspešno prebrodil. Z veseljem sem povedal, da sem svojo pot zdravljenja dejansko začel na hčerkin 24. rojstni dan in ji tako podaril eno najlepših daril po njenem rojstvu. Moja odločitev je bila povezana tudi z rojstvom prve vnukinje, ki so mi jo v varstvo zaupali že pri njenih treh mesecih starosti. Opisal sem svoje občutke na poti zdravljenja. Letos mineva 11 let moje abstinence in najbolj sem ponosen, da je družina ostala skupaj in mi vsi stojijo ob strani. Še posebej moja žena Cvetka.

Ponosen sem, da sem tudi na Brezjah lahko dodal svoj kamenček v mozaik k ozaveščanju o problematiki alkoholizma in širši javnosti na kratko predstavil svojo pot ozdravitve. Trezen človek je namreč v veselje in ponos, pijanec pa največkrat žalitev in sramota celotni družini, čeprav se morda sam tega niti ne zaveda.

Pot k ozdravitvi ni lahka in enostavna, ampak ob pomoči in podpori družine in iskrenih prijateljev je vse lažje.

Jožef Šinkovec

Moje srečanje s terapijo oz. zdravljenjem od pitja alkohola

Tisoče vprašanj: Kako? Zakaj? Bomo zmogli? Vsak torek obveznost za dobo petih let. Nekaj prvih terapij je bilo zelo vznemirljivih, stresnih (predstavitev skupini, terapevtki in tisti »zakaj«). Vsak naslednji torek je bil lažji in poln pričakovanj. Skupina s terapevtko je postala ena družina, katera ima ogromno vprašanj, razlag, pogovorov, rešitev. Z dobrim sodelovanjem k istemu cilju in rešitvi zasvojenosti.

Po letu dni obiska skupine sem se srečala s problemom, za katerega sem menila, da ni rešitve. Pomagal mi je partner, sicer ne vem, kakšen bi bil konec. Svojo žalost, bolečino sem izpovedala skupini s terapevtko. Prisluhnili so mi, povedali svoja mnenja, terapevtka pa strokovni nasvet. Naslednji korak – pojavi se bolezen. Spet si na tleh, spet podpora skupine s terapevtko. Dobiš moči, energije, dobre misli.

Spoznala sem, da sem ob zdravljenju partnerja od pitja alkohola imela kot partnerka tudi sama terapijo in pomoč. Hvaležna sem partnerju, terapevtki, celotni skupini. Hvala tudi dr. Kocipru, da naju je sprejel v Društvo zdravljencev.

Partnerka zdravljenca

Moje življenje prvih 14 in pol let

Moj oče je bil odvisen od alkohola. Sedaj, ko so minila že skoraj 3 leta, odkar se je odločil za zdravljenje te odvisnosti, menim, da je moj oče pravi heroj, ker je dosegel nekaj, kar si jih veliko v njegovi situaciji sploh ne bi upalo storiti. Spoznal in priznal je svojo bolezen, ter si dal pomagati. Ta začetni, največji korak pri tej odvisnosti, je namreč ključ do cilja – ključ do novega življenja.

Ker sta bila oba starša zaposlena, sem prvih 8 let večino časa preživela pri teti in stricu na domačiji, kjer je tudi moj oče odraščal. Zjutraj sta me prišla zbudit in mi pomagala, da se spakiram, potem pa sta me odpeljala na očetovo domačijo, kjer sem opravila zajtrk in se potem odpravila v šolo. Po končanem pouku sem na začetku ostajala pri podaljšanem do štirih, nato pa je pome prišla mama, kasneje pa sta me prihajala iskat stric in teta in me spet odpeljala s seboj. Takrat je še živela babica, očetova mama, na katero sem bila zelo navezana. Ker se mama ni mogla zanesti na očeta, da bi prišel pome v šolo, je vedno iskala drugo možnost, kako me spraviti domov, kadar njej služba tega ni dopuščala. Enkrat, ko ji očitno druge možnosti ni ostalo, je morala poslati očeta, in tega popoldneva se zelo dobro spominjam, čeprav sem bila še majhna. Oče je sicer prišel pome, ampak z zamudo in povrhu vsega še pijan. Sama, že kot otrok, sem se tega dobro zavedala. Seveda je mama, ko je prišla domov in to opazila, izgubila živce in potem sta se kregala dolgo v noč. Takih večerov, ko je oče prihajal domov pijan, je bilo veliko. Ob takih situacijah sem se ponavadi zaprla v sobo in jokala, ter prav vsakič tiho upala, da se bosta kmalu prenehala kregati, in da se bo oče poboljšal. Bili so pa tudi večeri, ko sem vse skupaj spremljala na lastne oči, in sem čez čas, ko solz nisem mogla več zadržati, odbežala v sobo.

Ko sem počasi postajala najstnica in začela stvari jemati bolj resno, sem včasih sama zbrala pogum in se postavila med njiju ter ju poskušala umiriti, a nažalost večinoma neuspešno. Tudi moj starejši brat, ki živi v isti hiši ampak v zgornjem nadstropju, ju je večkrat poskušal umiriti. V zelo hudih primerih, ko sama več nisem mogla jokati, sem se zatekla k njemu v objem, saj sem imela občutek, da me lahko edini zaščiti pred strahom, ki sem ga imela ves čas v sebi, ko sta se starša kregala.

Še en primer za očetovo neodgovornost zaradi alkoholizma je bil, ko je mama morala na operacijo srca. Odpeljala sva jo v bolnico, a ko bi se morala čez nekaj dni vrniti po njo, se je oče istega dne napil. Večkrat sem ga poskušala poklicati, a na moj klic ni bilo odgovora, ali pa le kratek, standardni stavek »takoj pridem«. Jaz, takrat še otrok, sem bila sama doma, saj je brat bil v službi, in sem se z mamo, ki je bila vsa obupana, pogovarjala preko telefona. Navsezadnje sem poklicala bratrančevo ženo, da sva se skupaj odpravili po mamo. Oče je sicer čez nekaj časa, ko sem bila še doma, prišel nazaj, ampak pijan, kar mi je dalo vedeti, da ga takega ne morem pustiti na cesto. Mama me je prosila, da mu vzamem ključe, da ne bi prišlo še do večje katastrofe. Čeprav sem v tistem trenutku bila zelo jezna na očeta, sem na koncu vseeno popustila, saj sem ga imela neizmerno rada, in ta močna ljubezen do njega mi ni nikoli dopuščala, da bi mu povedala kaj žalega.

Vse skupaj se je stopnjevalo. Ni bilo le enkrat, ko je mama povedala, da tega več ne prenese ter da se bo ločila. Ta grožnja pa nažalost ni dolgo držala, saj je oče čez najkasneje teden ali dva spet začel piti. Večkrat občudujem mojo mamo, saj je njeno življenje bilo pravi pekel. Vedno je morala sama poskrbeti za brata, mene in vse ostalo, ker je oče bil neodgovoren. Kljub vsemu slabemu se je na koncu vedno odločila dvigniti glavo in iti naprej. Borila se je za obstoj naše družine, ter s tem tvegala svoje potrpljenje. Menim, da je njeno dolgoletno trpljenje glavni dokaz za njeno neskončno ljubezen do očeta ter naju z bratom. Ob sami misli, da se bosta starša zares ločila, me je prav zmrazilo, ampak sem po eni strani upala da bo s tem končno konec temu trpljenju, kar mi je vedno bila največja želja.

Moj oče ni bil, ni in nikoli ne bo slab človek. Ravno obratno, vedno je bil predober. Nikoli nisem dvomila v njegove besede, ko je rekel, da naju z bratom ima »fejst rad«. Vem, da je sposoben biti nag in bos, samo da bi nama omogočil najine sanje in želje. Prav takšen je bil z vsemi svojimi »prijatelji«, ki so vedeli to obrniti sebi v prid in ga izkoristiti. Sedaj, ko že tako dolgo ne pije, je opazil, koliko prijateljev ima v resnici.

Mene je osebno vedno močno prizadelo, ko se je oče napil prav na tisti dan, ko sem hotela pripeljati prijatelje na obisk. Nisem vedela, kakšen izgovor poiskati. Počutila sem se izdano, ker se mu vedno vnaprej povedala, kdaj želim koga pripeljati. Skupaj z mamo sva razočarani mnogokrat klicali naokoli, da bi poizvedeli kje je oče, saj je ponavadi bil pijan z avtom na cesti, kar nama je povzročalo še dodaten strah. Bila so obdobja, ko oče ni znal niti enkrat sam priti iz službe trezen in ob pravi uri. Nešteto noči sva prebedeli s solzami v očeh in obupnem strahu, da oče ne bi povzročil kakšne škode.

Zadnja leta, ko sem se že več kot dobro zavedala očetove bolezni, sem večkrat ponoči, ko sta se z mamo kregala, sama stopila do njega in mu povedala, kar si mislim, čeprav sem poleg močno jokala. Enostavno nisem več mogla zadržati bolečine v sebi. Bilo mi je neizmerno težko, ampak sama nisem več vedela, kako mu pomagati, saj svoje bolezni ni priznal. Tudi mama in teta sta mu vedno znova svetovali, kje poiskati pomoč, a je bil vedno preponosen, da bi priznal, da jo rabi. Ko mu je na koncu zagrozil tudi šef zaradi njegove neresnosti na službenem mestu, se je končno začel zavedati, da bo njegovo življenje propadlo, če ne bo poiskal pomoči, saj sam tega ne bo več zmogel premagati. Brat, njegova punca, mama in jaz smo že popolnoma obupani spet videli luč na koncu tunela. Vsi smo se odločili, da mu bomo zvesto stali ob strani in ga podpirali pri njegovi odločitvi, čeprav smo se dobro zavedali, da pot ne bo lahka.

Vse to ni bilo pomembno v primerjavi s tem, da smo končno dobili upanje na novo, mirno življenje s treznim očetom. Vsi skupaj smo po njegovem osnovnem zdravljenju v Ormožu obrnili novi list v naših življenjih, na katerem smo se odločili pozabiti vse pretekle dogodke, ter začeti znova in naši družini dati še eno priložnost. Edino, kar lahko sedaj povem je, da sem neizmerno ponosna nate, oče. Moje življenje je postalo veliko lepše, saj vem, da se sedaj lahko popolnoma zanesem nate. Vem, da si zame tukaj vseh 24 ur na dan, na kar prej nažalost nisem mogla računati. Sedaj mi je v čast, da sem tvoja hčerka. Res je, da bo tvoja »princeska« nekega dne našla svojega princa, ampak ti boš vedno njen kralj – eden in edini! Hvala ti za vse, kar si storil zame.

Rada te imam.

Nekaj izvlečkov iz knjige Piti ali ne piti

Spoznali smo odvisnost od alkohola in pomen abstinence za urejanje bolj zdravega načina življenja. Pa ne gre samo za posameznika, ampak za celo družino in okolje, v katero je zdravljenec vpet. Ko odvisnik začne z zdravljenjem, se je dolgo hrepenenje svojcev – »da ne bi več pil/a« – uresničilo.

Glavni uničevalec medsebojnih odnosov – alkohol je končno premagan. Abstinenca zdravljenca in svojca omogoča vzpostavljanje drugačnega, boljšega medsebojnega odnosa. Številni prepiri, povezani z alkoholom, obtožbe, občutki krivde, sramu, neizpolnjene obljube, razočaranja, obupovanja nimajo več mesta v vsakdanjiku družine. Oboji, tako zdravljenci kot svojci, pričakujejo, da bo sedaj vse drugače. Toda sprememba v odnosih se ne zgodi čez noč. Urejanje odnosa je ravno tako pomembno kot vzdrževanje abstinence, saj sta medsebojno povezana.

Vsak par ima svojo zgodovino in svojo pot urejanja odnosa. V tem pa ni dobro biti povsem sam, saj imamo dostikrat dober namen, pa se vendarle vedno znova ujamemo v nek vzorec vedenja, ki ne deluje. (Piti ali ne piti, str.85)

Vražji ples

Vzorci stiske v partnerskem konfliktu so predvidljivi in odražajo stisko nepovezanosti. Pogosto eden od partnerjev zalezuje ali zasleduje drugega, da bi tako od njega ali nje dobil čustveno povezanost. Drugi pa se umika, da bi »ohranil mir« ali sebe zaščitil pred kritiko in poniževanjem. S tem vzpostavljata začarani krog, ki se lahko odvija brez konca.

S. Johnson (2011) imenuje ta začarani krog »vražji ples« oz. »vražji dialog«. Intenzivna čustva, ki odražajo potrebo po povezanosti, dajejo plesni ritem. Plesi so videti kot ponavljajoče zanke vrtenja v začaranem krogu. Najbolj prepoznavne oblike vražjih partnerskih plesov:

Iskanje krivca

Protestna polka
je najbolj tipični ples, protest proti izgubi varne povezanosti. Gre za to, da eden zahteva, drugi se umika; eden se pritožuje, drugi pomirja; eden kritizira, drugi se brani.

Ko se Janez zapre vase in ne reagira na ženino pritoževanje, da nima časa zanjo, se žena počuti nevidno, neupoštevano, osamljeno in nepovezano. Na vsak način skuša pripraviti moža do tega, da odreagira, zato postaja vedno glasnejša. Mož jo doživlja kot nekoga, ki ga preganja. Ob tem se v resnici počuti nemočen, ne dovolj dober, necenjen in nepovezan. Na zunaj otrpne, zamrzne in se še bolj zaklene v molk. Žena ga vidi kot tistega, ki se zapira in umika. …

Zmrzniti in oditi
ON: »Odločil sem se, da se ne bova prepirala, zato se raje umaknem in nočem odpirati nobenih vročih tem, nobenih čustev, ki bi lahko ranila.«

ONA: »Tudi meni je bilo tako všeč, res nimava nobenih konfliktov. Ampak ugotovila sva, da sva vedno bolj tiho. Pogovarjava se še samo o delu in o psu. … (Piti ali ne piti, str.88-89)

Začarani krog in odvisnost

Teorija navezanosti predpostavlja, da tisti, ki niso izkusili varnosti in temeljnega zaupanja v odnosu kot otroci, postanejo kasneje bolj ranljivi za stres in travmo ter so bolj nagnjeni k odvisniškemu vedenju. Negativni odnosi spodbujajo negativni pogled nase in na druge. Več izolacije in več stresa povzroča bolj odvisniško vedenje, več konfliktov in distanco v odnosih in več nesigurnosti v navezanosti. To pa ima povratni učinek.

Začarani krog pri paru, ki se sooča z odvisnostjo, nastopi, ko stres v odnosu sproži odvisniško vedenje in ko to vedenje vzdržuje odtujitev in konflikt med partnerjema. Za odvisnika postanejo psihoaktivne snovi in dejavnosti povezane z njimi nadomestno varno mesto in temelj zaupanja. Partner se tako čuti zapostavljen, zapuščen ali celo izdan. Odvisnik vse bolj laže in ga potegne v svojo igro. Postane soodvisen, kar pomeni, da se mora na nek način prilagoditi odvisniku in ustvarjati navezanost z njim. …

V rehabilitacijo odvisnosti je nujno vključena rahabilitacija odnosa, ker sta ti dve stvari tako prepleteni in je odnos zelo ranjen in shiran. Zato je tako pomembna povezanost s skupino sebi enakih in terapevtom, ki ponujajo varnost in temeljno zaupanje za par. …

Čustvene rane

Včasih bi kak zdravljenec rad rekel: »To je bilo moje prejšnje življenje, pozabimo, kaj je bilo in živimo naprej!« Pozablja pa, da je v svojem prejšnjem življenju ranil svoje najbližje, tiste, ki so ga imeli radi kljub temu, kakšen je bil, in z njim vztrajali. Pa tudi marsikatera svojka/svojec, otrok bi radi pozabili vse, kar je bilo slabega, težkega, da bi končno lahko zadihali novo življenje. Ko smo ranjeni, je rano potrebno zaceliti. Ako je ne pozdravimo, bo zmeraj znova krvavela ali se gnojila. Tako je tudi s čustvenimi ranami. In kdo lahko pozdravi čustvene rane? Tisti, ki jih je povzročil. Pa ne gre le za čustvene rane partnerjev, ampak tudi otrok. …

Kako prepoznamo, da pritiskamo na bolečo točko? Običajno en partner pade iz ravnotežja (radikalno spremeni ton pogovora, pogled …) in drugi težko presodi, zakaj se je to zdaj naenkrat zgodilo. Njegova reakcija izgleda neproporcionalna, na nek mali dogodek ali na malo stvar zelo burno reagira. …

Najpogostejša izkušnja čustvene rane v odnosu, obremenjenem z odvisnostjo, je zloraba zaupanja, izdaja, laganje, poniževanje, nasilje, prevara, sramotenje, preklinjanje, zapuščenost .

Gre za dogodke, v katerih je bil eden od partnerjev ranjen, izdan, čustveno poškodovan. Take izkušnje imajo značaj travmatične izkušnje. Ranjeni partnerji poročajo o času pred tem dogodkom in po njem. Prišli so do odločitve – nikoli več: »Nikoli več ne bom dovolila, da me raniš«. »Nikoli več ti ne bom zaupala.« Potlačevanje teh pomembnih čustev je težko delo in je strupeno za odnos. Običajno se zavedamo le zunanjih reakcij na neko iritacijo, ko nekdo godrnja, se zapre, se dere, jezi. To vidimo v vražjem dialogu in prav ta dialog nas usmerja k čustvom, ki so temeljna: žalost, sram in predvsem strah. Boleče točke para običajno zadevajo druga ob drugo. Ko pritiskamo na bolečo točko drug drugega, se znajdemo v začaranem krogu »protest polke«.

Če želimo to rano zaceliti, potem je potrebno sprejeti, da ranjeni partner določa, kaj je tista rana, bolečina in o tem spregovori. Potrebuje pa varnost, da bo to, kar bo povedal, sprejeto in razumljeno, sicer je lahko še bolj ranjen. Takšno ozračje lahko ustvarimo, ko smo uspeli prepoznati svoje »vražje plese«, jih zmanjšati in nadomestiti s pozitivnimi. Resnica je, da ne bomo nikoli mogli ustvariti resnično varne in močne povezanosti, če ne bomo dovolili našemu partnerju, da nas polno spozna.

Če še ne moremo ustvariti dovolj varnosti, pa lahko vsaj spoštujemo to občutljivost drugega.

Ko ustvarimo varno situacijo, kjer si lahko to podelimo, partner, ki je ranil, pozorno posluša, skuša razumeti in osmisliti poškodbo in bolečino na nasprotni strani. Partnerja morata na novo sestaviti zgodbo incidenta. Poškodovani partner lahko sprejme novo zgodbo in čustva. Partner na drugi strani sprejme in prevzame svoj delež odgovornosti, izrazi obžalovanje in ostane uglašen in vključen. »Vidim tvojo bolečino, tvoja bolečina se me je dotaknila in žal mi je, da je bilo tako.« To ni niti krivda niti sram, ampak sočutje. Šele na tej stopnji lahko ranjeni partner prosi za tolažbo in ponovno zaščito. S sočutnim odzivom partnerja vzpostavita izkušnjo povezanosti, ki je protiutež travmatični izkušnji.

Janez ima za sabo že prvo leto abstinence. Ponosen je nase in je trdno odločen, da ne bo več pil, saj je sedaj povsem drug človek. V službi ga spoštujejo. Doma je zelo delaven. Veliko stvari je izboljšal. Znebil se je svojih starih pivskih navad. Ohranil je le eno, da gre občasno v gostilno na kavo. Zmeraj znova pa je zelo vznemirjen in jezen, ko ga žena vpraša, ali je kaj pil. Zakaj mi ne zaupa? Saj sem ji že tolikokrat povedal in vidi, da ne pijem in ne bom pil! Zakaj me zmeraj znova kontrolira in preverja. Ne prenesem tega. Ta njen prestrašen pogled.

Žena ima za seboj leta in leta vsakodnevnih izkušenj z možem, ki prihaja vinjen domov. Tisočkrat je že slišala, da ne bo pil, a vendar se je zmeraj ponovilo. Po korakih, po pogledu, po načinu dihanja, po tonu glasu, po vonju je prepoznavala, kako je z možem. Sedaj je dovolj samo en pogled, malo drugačen ton v glasu, in njeno telo reagira. Pojavljajo se enaki občutki kot takrat … v dveh stotinkah sekunde. Kakšna napetost! Mora reagirati, mora preveriti in reagira podobno. »Kje si bil? Zakaj moraš iti v gostilno? Zakaj ne bi raje z mano popil kavo? Kaj si mogoče pil?«

Mora preveriti. In s temi občutki v telesu naj zaupa? Koliko bolečine se je skrivalo za temi občutki, ki jih ni mogla deliti z nikomer, še najmanj pa s svojim možem. Sedaj bi jih rada delila z njim, saj se za tem skriva toliko prestanega strahu. Sedaj se čuti varno in bi rada to delila z njim? Ali jo bo sposoben poslušati? Bo tukaj zanjo, ko ga potrebuje? Saj ne gre za razum. Z razumom ve, da je sedaj drugačen in da si zasluži njeno zaupanje. Ampak rada bi z njim delila to, kar ji preprečuje, da bi mu lahko verjela.

Kako naj jo Janez posluša, ko pa je vedno znova prizadet, ker mu ne zaupa, ga ne ceni? Pa tako zelo se trudi, da bi bila zadovoljna z njim! Čuti že skoraj obup in nemoč. Njeno zaupanje mu največ pomeni, zato si ga tako želi. Pa saj je sedaj čisto drugi človek. Ponosen je nase. Zakaj ona tega ne vidi?

Kdo naj prvi posluša? Janez ali njegova žena? Janez, ker je prvi ranil in povzročil nezaupanje. Šele ko bo pokazal sam sočutje in svojo bolečino ob spoznanju, da je ranil svojo drago, bo ona ozdravljena in sposobna slišati njega.

Šele ko si lahko delimo svojo ranljivost, ko smo sposobni poslušati, biti prisotni in odzivni, se lahko čutimo varno povezani s svojim bližnjim. Čutimo mir.

Velik smisel ima, da v obdobju, ko začenjamo drugačno življenje, življenje z dobrimi in zdravimi odnosi, naredimo tudi korak k svojim otrokom.

Čakajo s svojimi čustvenimi ranami. Če jih bodo uspeli pozdraviti z nami, jih ne bodo toliko nesli v svoj partnerski odnos. In lahko bomo prej prekinili začarani krog. (Piti ali ne piti, str. 91-93)

Lidija Kociper